Torba, klobuk, očala in natikači
Moja zgodba

Dogodki zadnjih dni

Končno smo zakorakali v pravo poletje. Visoke temperature in počitnice. Včasih jo zagode tudi kakšna nevihta, da malo shladi ozračje. Zadnje čase je bilo tudi nekaj nalivov s točo, upajmo, da bo tega čim manj.

Maja smo imeli volitve v evropski parlament. Ne vem kaj me je bolj razočaralo, slab odziv ali vedno ene in iste osebe za volit. Mladih na volišča praktično ni. Kot, da so se vdali v usodo ali pa se resnično nočejo ukvarjati s to politiko. Dobili smo predstavnike v evropski parlament, in kar si lahko želimo je, da dobro delajo za nas, za Slovenijo.

Da se malo še dotaknem vseh teh ilegalnih migracij. Ljudje migrirajo že od pamtiveka. V tem ni nič slabega. Tudi iz Jugoslavije so se po obeh vojnah na veliko selili, predvsem v Ameriko in Kanado. Ampak šlo je po vseh pravilih. Nihče ni kar brez dokumentov hodil sem ter tja in potem, ko so ga ujeli, prosil za azil. To, kar se dogaja danes. Moje osebno mnenje je, da tega ne podpiram. In moram reči, da do teh mladcev ne čutim nikakršnega sočutja. Zakaj se to dogaja, in predvsem zakaj to dopuščamo, mi je velika uganka. Verjamem pa, da so v ozadju gotovo ljudje, ki jim je to v interesu. In te velike korporacije predvsem služijo na tem.

Danes se je zaključilo tudi šolsko leto, in začele so se težko pričakovane počitnice. Vsem želim, da jih preživite kar se da brezskrbno in si odpočijete od šolskih klopi. Tiste, ki čakate še kakšnega popravnega, veliko sreče in znanja. Vse se bo uredilo, in vse je tako, kot mora biti.

V petek se je v Ljubljani odvijala Parada ponosa. Da nekaj razčistimo. Nimam nič proti istospolno usmerjenim. Vsak živi na svoj način in tako, kot mu je najbolj blizu. Mislim, da imajo dovoljeno sklenitev zakonske zveze. Torej ne vidim nobenega problema, da bi jim bilo kaj kršeno. V Sloveniji samo ne morejo posvajati otrok. Ne vem, ali je to prav, ali ni, ampak stroka se je tako odločila. Mi je pa kar malo smešno to okoli te Parade. Da ne bo kdo užaljen, ampak mene bolj spominja na Cirkus. In še vedno mi ni jasno, zakaj moramo nekomu dopovedovati, kakšno spolno usmerjenost imamo. Vem, zdaj se bodo nekateri oglasili, da jih ne sprejmemo, da jih izobčimo… Mogoče se res kdo najde, ki je homofobno nastrojen. Večina se pa s tem sploh ne ukvarja. Imamo dovolj svojih stvari, s katerimi se ukvarjamo. In konec koncev, kar se dogaja za štirimi stenami nekoga ali več njih, sploh ni naša stvar. Živimo v svobodi in dopuščanju. Dopustimo vsem, da živijo, kot želijo. In, če morajo imeti Parade ponosa, naj jih imajo. Mogoče bi bilo bolje jih imeti v intimi. Razumem, da je morda potrebno svet osveščati, da smo vsi različni, ampak mislim, da ne na ta način. Še najbolj pravično bi bilo, da bi se sprejemali takšne, kot smo, in dopuščali, da je nekdo tudi drugačen.

Že od marca precej intenzivno delam na mojem duhovnem področju. Vsega skupaj bo že več kot 10 let. Letos pa sem še poglobila svoje znanje. Maja Debevc, bolj znana kot Dobra vila Maja, že od marca organizira predavanja. Moram reči, da smo v teh petih mesecih predelali že veliko stvari. Par dni nazaj pa smo končno dočakali tudi dve novi knjig. Strah, moj najboljši prijatelj in Čarobni napoj 1. Zaenkrat se še nisem lotila branja, ampak, ko knjigi preberem, napišem kaj o njih. Se pa že zelo veselim branja. Trenutno berem Celestinsko prerokbo in moram reči, da knjigo kar požiram, ker je res izredno zanimiva. 

Danes je predvečer jutrišnjega praznika, naše domovine in države Slovenije. 28 let smo že samostojni, in spodobi se, da si čestitamo. Ker vemo, da država smo mi vsi, pa četudi nam to ni vedno všeč. In vsi smo odgovorni za stanje v njej. Eni nam postavljajo ogledala, drugim jih mi. Ni samo tistih 90 poslancev in poslank odgovornih za vse, kar se dogaja. Se strinjam, da bi morali bolj delati v korist vseh nas. Odgovorni smo tudi mi. Morda s pasivnim vedenjem in dopuščanjem raznih stvari. Ali pa z aktivnim vedenjem, ki ni ravno vzor. Tisti prvi, ki samo pasivno spremljajo stvari, ne naredijo pa nič, dajejo svojo moč v roke onim aktivnim. Pa čeprav se nam zdi, da morda ne delajo prav. Kaj je prav in narobe sta pojma, ki jih vsak posameznik tolmači po svoje. Trenutno stanje je morda res malo kaotično, ampak je točno tako, kot mora biti. Vse je tukaj z nekim našim namenom. Kot se spomnim, je takratni predsednik Kučan rekel: Danes so dovoljene sanje. Jutri je nov dan. Mar smo nehali sanjati? Smo obupali? Nikar. Izpolnimo svoje sanje, bodimo srečni. In za nič ni prepozno. Vedno znova se lahko poberemo in zasijemo še močneje.

Želim Vam lep praznik, preživite ga v dobri družbi in veselite se vsega lepega, kar imate in kar še boste imeli. Bodite hvaležni za vsak dan, ki vam je podarjen. Življenje je lepo, če si le dovolimo to.

In za konec, imejte se radi, sebe in druge, poskušajmo biti bolj strpni, in dopuščajmo ljudem, da so takšni, kot želijo. Predvsem pa dopustite sebi, da ste vi, VI.

 

Podobne objave

2 Comments

  1. Veliko empatije sem čutil do mladcev in starcev, katere sem par mesecev sprejemal na meji s Hrvaško…. globoko in vedno znova sem hvaležen za te iskušnje. Hvala, hvala, hvala…

    1. Mislim, da tukaj ni problem empatija, ampak nezakonito prečkanje meje brez dokumentacije. Migracije so vedno bile, in bodo, tukaj ni vprašanja. Je pa vprašanje nelegalnih migracij. Ti ljudje prihajajo v Evropo, ne da bi imeli poprej urejeno, kje bodo živeli in delali. To je problem. Kar lahko tudi sami vidimo, kaj vse se dogaja po evropskih državah, ki so te migrante sprejele.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja