Materinski dom izkušnja
Moja zgodba

Moja izkušnja z materinskim domom

Pred 23 leti sem doživela tisti najlepši trenutek v življenju ženske, postala sem mama. Natanko se je to zgodilo na Valentinovo.

A pred tem dogodkom sem zabredla v velike težave. Z mojim takratnim partnerjem sva po nekaj mesecih zveze prekinila zvezo, in odšla vsak svojo pot. Imela sem sicer službo, ampak samo za določen čas. Ker sem delala težko fizično delo, sem kmalu šla na bolniško. Namreč bala sem se, da ne pride do spontanega splava. Ko mi je pogodba potekla, mi je niso več podaljšali. Tako sem ostala brez dohodka in posledično brez strehe nad glavo. Živela sem na Vrhniki v podnajemniškem stanovanju. Kam in na koga se obrniti v takšni situaciji?

Imela sem srečo, ker sem poznala socialno delavko iz ZD Bežigrad. Odšla sem do nje, se pogovorila z njo, in ponudila mi je rešitev, materinski dom. Ker sem bila na tesnem s časom, in sem morala oditi iz stanovanja, sem pristala na to. Torej sem v 4 mesecu nosečnosti odšla na Škofljico. Dom je vodila ga. Lidija Jerebic, zaposleni pa sta bili še dve delavni terapevtki. Že prej sem vedela, da je v domu določeno število mamic in otrok. Ženske so prihajale v dom iz različnih razlogov in okolij. Kot v mojem primeru, da niso imela kam iti, največkrat pa zaradi nasilja v družini. Bile smo si različne in pravi izziv je bil včasih kako preživeti ta čas. V domu je bilo vse organizirano. Ga. Jerebic je vsak teden prinesla nov jedilnik, in vsaka od nas je bila zadolžena za neko stvar. En teden si bil dežuren za kuhanje zajtrka in kosila, tiste, ki so bile pa zaposlene so pa ponavadi kuhale večerjo. Tudi skupne prostore smo čistile po razporedu. Mogoče se kdo vpraša, zakaj je razpored potreben, ampak vam zagotavljam, da je. Ker nismo vsi ljudje enaki, in vsi enako ne spoštujem pravil, je tak red dobrodošel.

Ponavadi v domu ostaneš 1 leto. Ker sem prišla noseča, sem bila tam 1 leto in pol. Sem zelo hvaležna, da se je našla takšna rešitev za moje težave. Moram pa tudi reči, da ni bilo lahko. Že morda iz službe ali drugih okolij vidimo, da preveč različnih ljudi na kupu ne funkcionira najboljše. In lahko si mislite kako je živeti v skupnosti samih žensk in otrok, kjer hitro lahko pride do različnih konfliktov. Je pa dejstvo, da tja ni prišla nobena na počitnice, in, da smo morale delati na sebi. Imele smo delovno terapijo, veliko smo se tudi pogovarjale. Hkrati pa reševale svoje težave, in se zavedale, da 1 leto res hitro mine.  V času bivanja smo obiskovale tudi razne prireditve, nekaj pa smo jih imeli tudi v domu. Tako, da nismo bile odrinjene na rob, ampak vključene v socialno mrežo. Jaz sem v domu reševala svoj status zaposlitve in iskanje doma. Takrat sem šele videla kakšne težave so s tem. Iskala sem seveda podnajemniško stanovanje, za katerega sem želela neko normalno najemnino, kajti redne službe še nisem imela. Nisem imela urejene ne preživnine ne očetovstva. Oziroma sta bila v teku, ampak na sodišču to traja kar precej časa. Da se vrnem k iskanju stanovanja. Daš oglas, da iščeš stanovanje in da imaš malega otroka. Nisem mogla verjeti, ko so ljudje govorili, kakšno škodo naj bi naredil otrok. Tako, da je trajalo kar nekaj časa, da sva končno dobila eno stanovanje v Kamniku. S socialno pomočjo sem poravnala najemnino in stroške, zelo malo denarja pa mi je ostalo za preživetje. Zato je bil hladilnik večkrat prazen, kot poln. Imela pa sem srečo, da mi je pomagala stara prijateljica, ki je vedno prinesla kaj za pod zob, pa tudi otroka mi je velikokrat čuvala, če sem imela kakšne opravke. Priznam, da je bilo prvo leto zelo hudo. In včasih sem celo razmišljala o tem, da bi sina dala v rejo, da grem delati v tujino, da zaslužim nekaj več denarja. Ampak ko sem bila res na robu obupa, kaj narediti, je posijal velik žarek v obliki sicer honorarne zaposlitve in s tem tudi delna odprava finančnih težav. Je pa bila na sodišču tudi rešena sodba o preživnini in očetovstvu. Tako, da sva res lahko bolj svobodno zadihala. Še trikrat sva se potem selila, nazadnje spet v Kamnik. Po enem letu in pol dela na banki, so me tudi redno zaposlili. Ko je bil razpis na stanovanjskem skladu sem zaprosila za posojilo, in ga dobila. Potem sem imela nekaj mesecev časa, da si poiščem stanovanje za nakup. Ker moja plača ni bila ravno visoka, sem morala pogledati malo dalj iz Ljubljane. V Zasavju sem našla stanovanje, in ga tudi kupila. Je res prav poseben občutek, ko greš na svoje. In veš, da, če bo vse posreči, se ne bo treba več seliti.

Zdaj že 17 leto živiva na svojem. Kredit je odplačan, sem pa v tem času izgubila službo. Po dveh letih in pol sem lani spet začela delati. Sem pa precej razočarana, trenutno delam v panogi varovanja, kjer pa so precej mizerne plače. Lahko si preberete moj članek Varnostne službe in jaz, da boste razumeli situacijo.

Sem pa v času brezposelnosti obiskovala veliko tečajev, bila prostovoljka in krepila svojo socialno mrežo. Spoznala sem cel kup novih ljudi, kar me še posebej osrečuje.

Ko sem Špeli Vozelj Aryani dala svoje podatke, da mi izračuna Djotiš karto, sem ugotovila, da sem bila med časom, ko sem bila noseča in dokler nisem dobila službe v tako imenovanem Sade sati obdobju. To je obdobje, ki pride vsakih 22 let in traja sedem let. Takrat imamo velike preizkušnje v življenju, saj nas Saturn hoče naučiti discipline in doslednosti. Je velik učitelj, veliko zahteva od nas, ampak nas potem tudi nagradi za naš trud. Naslednji moj Sade sati je naslednjo leto. Malo sem v strahu, ampak, ker vem, kaj me čaka, bom veliko delala na sebi in poskusila vse izzive sprejeti in se iz njih kaj naučiti. Če se želite več poučiti o tem, vas vabim, da obiščete Špelino stran aryani.in in si preberete njene razlage in tudi verjamem, da vam bo prijazno razložila karkoli jo boste vprašali. Lahko pa si preberete tudi knjigo Veličastni Saturn avtorja Adriana P. Kazeleta. Dobite jo zastonj, samo s plačilom poštnine na https://www.zalozba-chiara.si/zalozba-chiara/19-velicastni-saturn. 

Za konec naj napišem še to. Če boste ali ste v težavah, poiščite pomoč. Žal nihče ne bo prišel do vas in vam rekel, naredi to in to. Ker nihče ne bo prevzel odgovornosti za vas. Ko se boste odločili, zaprosite za pomoč. Obstajajo institucije, ki vam bodo pomagale, samo priti morate do njih. Tudi ljudje vam bodo pomagali, če ne drugače, s pogovorom. Ne na pamet govoriti, da vam pa nihče ne bo pomagal. Bo. Samo naredite prvi korak. Pa ne govorim samo o moji situaciji, govorim na splošno. Mogoče se dotaknem še ene občutljive teme, ali boste predčasno končalo svojo nosečnost, ker ne boste videle izhoda, ali pa nosečnost končale s porodom. In, da ne bo pomote,  ne obsojam nikogar. Vsak naredi po svojih občutkih. Ne zagovarjam splava, niti nisem proti njemu. V vsakem primeru si poiščite pomoč. Verjamem, da večkrat pridemo na ta planet, in, da že pred tem naredimo dogovor z ostalimi dušami kakšne izkušnje bomo izkušali v tem življenju. Imamo pa tudi svobodno voljo, in lahko kaj tudi spremenimo. Karkoli pa naredimo, ni narobe, ker vse kar delamo, delamo s trenutnim znanjem, ki ga imamo. Ponavadi se v zrelih letih spominjamo, kaj smo počeli v mladosti, in si rečemo, zdaj bi to naredil čisto drugače. Seveda, ker imamo več izkušenj in znanja, takrat tega nismo imeli. Včasih kdo reče, poslušaj mene, in naredi, kot ti rečem. Pa ponavadi naredimo čisto nekaj drugega. Ker se učimo iz lastnih napak in izkušenj, ne od drugih ljudi. Oni morajo svoje delo opraviti, mi pa svojega.

Če ima kdo še podobne izkušnje, bom vesela, če jih bo delil.

In verjemite, na koncu tunela je vedno svetloba, vedno obstaja pot iz naših težav, če le imamo voljo in pogum.

Podobne objave

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja