Moja zgodba

Radi se imejte!

Pozdravljeni,

ker se pred novim letom nisem nič oglasila, poglejmo kaj se je ta čas kaj dogajalo okoli nas. Vse kar napišem so moja osebna mnenja. Septembra se je zbiral denar za malega Krisa, ki se je rodil z redko mišično boleznijo. Potrebovali so nekaj več kot 2.000.000,00€. Ker zdravilo Zolgensma trenutno še ni v Evropi, je dosegljivo samo na ameriških tleh. Denar se je preko društva Palčica pomagalčica zbral vsega skupaj v nekaj dneh. Seveda je denar še kar prihajal, kajti tudi, ko so dosegli znesek, ki so ga potrebovali, niso ustavili donacij. Zbrali so okrog 4.000.000,00€. Potem so seveda še povedali, da se družina Krisa ni pozanimala na ZZZS o nadaljnjem zdravljenju. Kot smo lahko brali je bilo takšnih otrok več, tudi iz drugih držav. Tam so enako zbirali denar, in zdravilo dostavili v njihovo državo. Zakaj se v primeru Krisa to ni naredilo, ne vem. Ko so končno določili datum odhoda v Ameriko, so ugotovili, da društvo sploh nima statusa humanitarne organizacije, zato nadaljnje postopke vodi ZPM. Kris je z družino odletel v Ameriko, let pa je doniral srbski  poslovnež Miodrag Kostić. Kaj se je dogajalo naprej, vemo, Kris naj bi prejel zdravilo, hodil na fizioterapije, skrbeli pa so tudi za reklamo, saj se je srečal z Dončićem in Dragićem. Ali smo za to res dolžni skrbeti državljani ali je v naši državi zdravstvo pogrnilo na celi črti?

Drug primer je bil Gal, ki ima od rojstva poškodbo rok. Tudi za njega se je zbiral denar, čeprav kot smo videli, bi starši lahko sami plačali to operacijo. Oziroma še večji absurd, lahko bi ga operirali v Ljubljani. Ampak njegova mama hoče v Ameriko. Je to postala modna muha, ki jo financiramo tudi tisti, ki že tako nimamo veliko? Seveda se je zbiralo še tudi za druge, ampak medijsko sta bila najbolj izpostavljena ta dva primera. Je čas, da se zdravstvo organizira, po domače resetira in začnejo ljudje tam opravljati svoje delo. Kajti zdravstvo plačujemo vsi. Zakaj so čakalne vrste, ko pa prideš k privatniku, si takoj na vrsti. Poslušam ljudi, ki bentijo nad politiko, zdravstvom in ostalimi storitvami. Po drugi strani pa ti isti ljudje podpirajo korupcijo in niso vsi najbolj pošteni. Saj veste, da smo država vsi mi. Torej vse kar vidimo so naša ogledala. Žal. Najprej bomo morali spremeniti sebe, če želimo drug sistem. Nihče si ne želi biti bolan, posebno si ne želimo bolnih otrok. Ampak, če že pride do tega, bi moralo zdravstvo pomagati. Kjerkoli in kadarkoli. Sicer se mi zdi, da po dveh zadnjih razvpitih primerih ljudje ne bodo več tako naivni. In namesto, da se zbira denar, zamaški, papir za te stvari, je treba spremeniti sistem. Koliko je še drugih, ki so bolni, pa se ne znajo in zmorejo medijsko izpostaviti. Kaj naj oni potem?

Lani je bilo tudi cel kup enih požarov, hiš ali pa deponije smeti. Za drugo imam včasih občutek, da je malo zanalašč, da se na takšen način rešijo smeti. Kar se pa hiš in stanovanj tiče, torej privat imovine, ljudje, dajte zavarujte objekte. Ne potrebujete dati ne vem koliko denarja, bolje za manjšo vsoto, kot nič. Včasih gledam in poslušam ljudi, in se ob tem sprašujem, kakšne prioritete imajo. Jaz imam stanovanje zavarovano, tudi, ko sem bila brez zaposlitve mi na misel ni prišlo, da ukinem to zavarovanje. So kakšne druge stvari, ki jih lahko lažje pogrešam. Tako, da dajte si postavite prioritete, kaj je za vas pomembno, in kaj malo manj, brez česar lahko živite in preživite. Se strinjam, da si moramo med seboj pomagati, in tudi verjamem, da se najdejo primeri, ki so srce parajoči, ker ljudje nimajo informacij in resnično živijo v bedi. Niso pa vsi taki, in mnogo jih je, ki se zanašajo na pomoč drugih.

In že smo pri novem letu, v Avstraliji so divjali požari, in spet smo zbirali denar. Včasih imam občutek, da so eni res precej neodgovorni. Zdaj smo že pozabili na Koale in druge stvari, ker je tu nov virus Corona virus. Ste morda kdaj pomislili, da svetovna elita samo preusmerja naše misli z ene bolj tragične stvari na drugo. Ne ukvarjamo pa se s seboj, kar je najbolj pomembno. Seveda se mi smilijo vsi, ki jim ne gre dobro, ki imajo nesrečo. Ampak ste se kdaj že vprašali, da žal na vse nimamo vpliva? Ker ga res nimamo. V Avstraliji je še vedno gorelo, čeprav je bil cel Facebook posheran z objavami teh požarov, koal in podobnih stvari. Torej nihče ni imel vpliva, da se požar pogasi. Vem, da živimo v dobi visoke tehnologije, da vsak trenutek lahko vemo kaj se dogaja na katerem koli delu sveta. Ampak nimamo pa vpliva, da kaj v svetu, razen pri sebi spremenimo. Pa Afrika, hodimo dol, čeprav organizacije, ki se s tem ukvarjajo 3/4 zbranih donacij porabijo zase. Pa še kar se zbira denar, a oni še vedno lačni. Razumete? Nočem pametovati, ampak ljudi je treba naučiti delati, jih naučiti, da se bodo preživljali, ne pa to, kar delajo oni. Ko včasih pogledam kakšen prispevek Afričanov, se mi zdijo čisto srečni. Mi pa mislimo, da niso, ker nimajo takšnih hiš, tehnologije, kot mi. Dokler jim tega nismo pokazali mi, sploh vedeli niso, da to obstaja. Pa vas vprašam, ali nas materialne stvari osrečujejo? Ne mi zdaj z argumenti, da moramo imeti avte, hiše in cel kup stvari v presežkih. Logično, da imeti dom, in stvari, ki jih potrebujemo za življenje, morajo biti. Ampak mi smo bolj tako narejeni, da je treba še več in boljše. Pa je res? Zase osebno vem, da seveda potrebujem dom in stvari, da lahko nemoteno živim. Ampak to je zame dovolj, raje imam potovanja na morje, ker mi to več pomeni. Ali vlaganje denarja v sebe, v osebno rast, tudi masažo, če je treba. Hočem reči, da vlagajmo vase, v svoje dobro počutje, to se na dolgi rok obrestuje.

Zdaj nas strašijo s Korona virusom, in ljudje so precej panični. Kaj je potrebno, da ljudi nadzoruješ? Sejati strah in paniko. Mene se ne ta ne drugi virusi, ki so prejšnja leta pobegnili ne dotaknejo. Če skrbiš za svoje zdravje in ne nasedaš vsemu, s čimer nas strašijo, lahko čisto dobro živiš. Že 2 leti ne gledam poročil po televiziji. Televizijo prižgem za vikend zvečer, pa pogledam kakšne serije iz celega tedna, ker imam 7-dnevni ogled nazaj. Brez skrbi, tudi vem, kaj se dogaja v svetu, saj imam telefon in socialna omrežja. Ampak ne pustim, da se me to dotakne. Preprosto ne dovolim, in usmerjam svoj fokus na stvari, katere želim narediti. In svet je takoj lepši.

Minilo je Valentinovo, zame poseben dan, saj moj sin praznuje rojstni dan. Spremenili so ga pa v en potrošnji dan, z mislijo, da za vse potrebujemo materialno dobrino. Pa ni tako. Zdaj je pred vrati Pust, pravijo, da se ta dan našemi v tisto, kar bi rad bil. Jaz pa pravim, tisto, kar bi radi bili, bodite, ne za Pust, ampak vsak dan.

Za konec pa, bodite srečni in zdravi. Spremenite razmišljanje, bodite pozitivni. Najdite v sebi ravnovesje, tako boste lažje živeli vi, in vsi okoli vas. Ne polagajte preveč pozornosti na stvari, na katere nimate vpliva. Zgodilo se bo tako, kot se mora, v najvišje dobro vseh vpletenih. Vedno je vse tako, kot mora biti. Morda včasih pomislimo, da ni, da se dogajajo krivice. Ampak po drugi strani smo pa vsi odgovorni zase in svoja dejanja. Imamo svobodno voljo, nihče nas v nič in ničesar ne more prisiliti. Delujmo pošteno in iskreno. Pa bodo tudi rezultati takšni. Predvsem pa, imejte se radi, sebe in druge.

Podobne objave

2 Comments

  1. Pozdravljeni

    Pri nas se nič ne bojimo glede tega virusa. Držimo se pravil in to je to. Ja vsi imamo razne zgodbe iz življenja vse sorte. Ampak tko kot si napisala naslov radi se imejte do lune in nazaj.

    1. Pozdravljeni,
      me veseli, da upoštevate pravila, in, da vas ni strah. In, kot ste napisala, imejte se radi, do lune in nazaj. Srečno.
      Hvala za prebrano in komentar. Lep pozdrav.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja